Oh in sploh

V zadnjem desetletju nas na takih lestvicah in mednarodnih primerjavah vse bolj dohitevajo in prehitevajo Čehi, Estonci in drugi, ki smo jih desetletje ali dve nazaj, ko smo še poslušali hvalnice, da smo svetilnik v tem delu Evrope, radi gledali rahlo zviška. Nazadnje se nam je taka nova povprečna uvrstitev zgodila ta teden, ko se je Slovenija na lestvici globalne konkurenčnosti sicer povzdignila za osem klinov, a na še vedno precej neopazno 48. mesto med 137 državami sveta. 

A ker se v realnosti včasih dogajajo tudi navidezni čudeži, kar so nazadnje dokazali naši zlati košarkarji, je nedavno odjeknila novica, da se je Slovenija na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) po indeksu človeškega kapitala (Human Capital Index) znašla na nadvse uglednem devetem mestu, med Švedsko in Avstrijo. 

Ta podatek po eni strani seveda sploh ni nezanemarljiv in na drugi mu je težko oporekati kredibilnost, saj je WEF pod vodstvom svojega neuničljivega ustanovitelja in voditelja Klausa Schwaba tudi nadvse vpliven globalni gremij z dobrim in precej razvitim analitičnim aparatom. WEF nam pripisuje, da blestimo v najbolj pomembni stvari, ki poganja uspešna svetovna gospodarstva - v kvaliteti izobraževanja in veščinah, skratka v izobraženosti in usposobljenosti delovne sile - in nas v tej kategoriji uvršča v ožji svetovni vrh.

To nam navsezadnje priznavajo tudi tuji investitorji, ki se zanimajo za naložbe pri nas. Pohvale se slišijo seveda dobro, a domači kritiki našega izobraževalnega sistema, bi ob tem imeli zagotovo kar nekaj amandmajev, prav tako mladi, ki hitijo na študij v tujino in tam tudi ostajajo, zaradi boljših možnosti za zaposlitev. 

Argument več bodo ob prihodnjih proračunskih razpravah dobili tudi vsi, ki menijo, da moramo še več vlagati v šolstvo in reforme izobraževanja na vseh ravneh. Taka pozitivna ocena je pač tudi spodbuda, da pogledamo naprej in se vprašamo, kakšne šole in kadre potrebujemo za vsega« in robotizacije. In vsaj v tem zadnjem, digitalnem kontekstu, bo pojem »človeški kapital« - v katerem zdaj Slovenija menda blesti, v desetletjih, ki prihajajo 
Na koncu se lahko samo še vprašamo, kako se ta naš visoko ocenjeni človeški kapital porazdeli v praksi. Nekaj ga očitno izvozimo z odhodom naših znanstvenikov in izobražencev v tujino, del ga ostane na fakultetah in inštitutih, veliko se ga očitno prelije v uspešna izvozna in druga podjetja. Le v vladi in javni upravi ga ostane bore malo - sicer Slovenija ne bi bila pobirokracije med najslabše ocenjenimi državami tudi na lestvicah že omenjenega Svetovnega gospodarskega foruma.

Duhovnik, teolog, visoki uradnik Kongregacije za verski nauk, ki smo mu nekoč rekli sveti oficij, še prej sveta inkvizicija, tajnik mednarodne teološke komisije, univerzitetni profesor in tudi kaplan v domu starejših občanov. Vse to je Krzysztof Charamsa bil do poznega dopoldneva 3. oktobra 2015, ko se je, samo 24 ur pred začetkom sinode o družini, Cerkvi in svetu razkril, da je gej. Takoj je sledilo izobčenje iz Cerkve.

Prvi kamen – Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve, ki je v prevodu Irene Trenc Frelih pravkar izšel pri Mladinski knjigi, je Charamsova pripoved o kalvariji njegovega osebnega Stonewalla, kot pravi, ki ga je pripeljala do radostnega življenja s partnerjem v sončni Badeloni, lučaj stran od Barcelone.

Kdo ste, Krzysztof Charamsa?Če se že moram predstaviti, naj zadostuje, da povem, da sem od nekdaj globoko veren. Toda danes sem globoko veren in svoboden v tej veri. Svoboden sem v ljubezni in svoboden sem v tem, kar sem. Nikakor nikdar nisem bil eden tistih, ki so si, zavedajoč se svoje spolne usmerjenosti, pod pritiskom izbrali duhovniški talar, ker je ustrezal osamljenemu življenju v zavetju celibata. Duhovnik sem želel postati zato, ker sem, ja, s tankočutnostjo homoseksualcev v sebi opažal zanos do duhovnosti. Že dolgo sem vedel, da hočem postati duhovnik, vendar se spominjam, da sem v tistih urah močnih notranjih doživetij molil samo, da ne bi bil gej. Molil sem, da bi Bog iz mene odstranil ta čustva, razrešil moje dvome, izbrisal želje, ki jih v meni ni smelo biti. Toda Bog ni poslušal mojih molitev. A naj povem, da nikoli nisem prelomil zaobljube o celibatu, ki sem jo dal, ko sem postal duhovnik. Vse dokler nisem srečal Eduarda.

Kako ste se zaljubili?(Smeh.) Kako se človek zaljubi? Ne vem. Zgodilo se je in molil sem k Bogu, po tisti najini prvi skupni noči, da se nikdar ne bi končala. Da me ta moški ne bi nikoli zapustil. Bila je ena najlepših noči v mojem življenju, v nekem zanemarjenem penzionu. Tisto noč sem videl Boga, ki me je ljubil, me objemal, me sprejemal, ker me je razumel. Jaz, izvedenec za Boga in vse, kar je Božjega, in obenem homofob, sem končno videl Boga. Srečal sem moškega, videl pa sem Boga. In na srečo mi je izpred oči začela izginjati njegova povprečna Cerkev.

Kako je bilo, ko ste se razkrili – najprej družini, potem vašemu šefu, papežu?