lovenija se na različnih svetovnih lestvicah gospodarske uspešnosti, konkurenčnosti, svobode in kar je še tega, redno uvršča nekje v sivo povprečje med 30. in 60. mestom, v elitno prvo deseterico pa pač ne. Ta je rezervirana za skandinavske države, Švico, Kanado, Singapur, ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, pa še anglosaške države na čelu z Nemčijo, Nizozemsko, Združenim kraljestvom, Avstrijo itd.
V zadnjem desetletju nas na takih lestvicah in mednarodnih primerjavah vse bolj dohitevajo in prehitevajo Čehi, Estonci in drugi, ki smo jih desetletje ali dve nazaj, ko smo še poslušali hvalnice, da smo svetilnik v tem delu Evrope, radi gledali rahlo zviška. Nazadnje se nam je taka nova povprečna uvrstitev zgodila ta teden, ko se je Slovenija na lestvici globalne konkurenčnosti sicer povzdignila za osem klinov, a na še vedno precej neopazno 48. mesto med 137 državami sveta.
A ker se v realnosti včasih dogajajo tudi navidezni čudeži, kar so nazadnje dokazali naši zlati košarkarji, je nedavno odjeknila novica, da se je Slovenija na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) po indeksu človeškega kapitala (Human Capital Index) znašla na nadvse uglednem devetem mestu, med Švedsko in Avstrijo.
Ta podatek po eni strani seveda sploh ni nezanemarljiv in na drugi mu je težko oporekati kredibilnost, saj je WEF pod vodstvom svojega neuničljivega ustanovitelja in voditelja Klausa Schwaba tudi nadvse vpliven globalni gremij z dobrim in precej razvitim analitičnim aparatom. WEF nam pripisuje, da blestimo v najbolj pomembni stvari, ki poganja uspešna svetovna gospodarstva - v kvaliteti izobraževanja in veščinah, skratka v izobraženosti in usposobljenosti delovne sile - in nas v tej kategoriji uvršča v ožji svetovni vrh.
A ker se v realnosti včasih dogajajo tudi navidezni čudeži, kar so nazadnje dokazali naši zlati košarkarji, je nedavno odjeknila novica, da se je Slovenija na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) po indeksu človeškega kapitala (Human Capital Index) znašla na nadvse uglednem devetem mestu, med Švedsko in Avstrijo.
Ta podatek po eni strani seveda sploh ni nezanemarljiv in na drugi mu je težko oporekati kredibilnost, saj je WEF pod vodstvom svojega neuničljivega ustanovitelja in voditelja Klausa Schwaba tudi nadvse vpliven globalni gremij z dobrim in precej razvitim analitičnim aparatom. WEF nam pripisuje, da blestimo v najbolj pomembni stvari, ki poganja uspešna svetovna gospodarstva - v kvaliteti izobraževanja in veščinah, skratka v izobraženosti in usposobljenosti delovne sile - in nas v tej kategoriji uvršča v ožji svetovni vrh.
To nam navsezadnje priznavajo tudi tuji investitorji, ki se zanimajo za naložbe pri nas. Pohvale se slišijo seveda dobro, a domači kritiki našega izobraževalnega sistema, bi ob tem imeli zagotovo kar nekaj amandmajev, prav tako mladi, ki hitijo na študij v tujino in tam tudi ostajajo, zaradi boljših možnosti za zaposlitev.
Argument več bodo ob prihodnjih proračunskih razpravah dobili tudi vsi, ki menijo, da moramo še več vlagati v šolstvo in reforme izobraževanja na vseh ravneh. Taka pozitivna ocena je pač tudi spodbuda, da pogledamo naprej in se vprašamo, kakšne šole in kadre potrebujemo za vsega« in robotizacije. In vsaj v tem zadnjem, digitalnem kontekstu, bo pojem »človeški kapital« - v katerem zdaj Slovenija menda blesti, v desetletjih, ki prihajajo
Na koncu se lahko samo še vprašamo, kako se ta naš visoko ocenjeni človeški kapital porazdeli v praksi. Nekaj ga očitno izvozimo z odhodom naših znanstvenikov in izobražencev v tujino, del ga ostane na fakultetah in inštitutih, veliko se ga očitno prelije v uspešna izvozna in druga podjetja. Le v vladi in javni upravi ga ostane bore malo - sicer Slovenija ne bi bila pobirokracije med najslabše ocenjenimi državami tudi na lestvicah že omenjenega Svetovnega gospodarskega foruma.
Argument več bodo ob prihodnjih proračunskih razpravah dobili tudi vsi, ki menijo, da moramo še več vlagati v šolstvo in reforme izobraževanja na vseh ravneh. Taka pozitivna ocena je pač tudi spodbuda, da pogledamo naprej in se vprašamo, kakšne šole in kadre potrebujemo za vsega« in robotizacije. In vsaj v tem zadnjem, digitalnem kontekstu, bo pojem »človeški kapital« - v katerem zdaj Slovenija menda blesti, v desetletjih, ki prihajajo
Na koncu se lahko samo še vprašamo, kako se ta naš visoko ocenjeni človeški kapital porazdeli v praksi. Nekaj ga očitno izvozimo z odhodom naših znanstvenikov in izobražencev v tujino, del ga ostane na fakultetah in inštitutih, veliko se ga očitno prelije v uspešna izvozna in druga podjetja. Le v vladi in javni upravi ga ostane bore malo - sicer Slovenija ne bi bila pobirokracije med najslabše ocenjenimi državami tudi na lestvicah že omenjenega Svetovnega gospodarskega foruma.
No comments:
Post a Comment